V teh dneh sem, čisto potiho in skrivaj, spet prišla v vaš kraj. Tudi Vrtec Litija sem že obiskala, prav včeraj sem se oglasila v enoti Najdihojca, kjer se me je razveselila množica živahnih in radovednih otrok. Z večino njih smo že stari znanci, saj smo se že večkrat srečali, najmlajši pa so me tokrat še nezaupljivo in radovedno opazovali, saj so še premajhni, da bi se spomnili mojega lanskega obiska. Njihovo pozornost je pritegnila moja obleka; ogrnila sem namreč haljo z živahnimi barvnimi dodatki ter si nadela bogato okrašen klobuk, ki me tu in tam ščiti pred še vedno prijetno toplimi sončnimi žarki, še večkrat pa me varuje pred kapljami mojega pogostega spremljevalca, dežja. Kot običajno, sem prišla z veliko košaro, ki je bila, kljub vsemu, tudi letos bogato obložena. Poleg sladkega sadja in drugih jesenskih dobrot sem otrokom podarila pisano paleto barv, ki bodo počasi postajale še bolj žareče in intenzivne. Teh so se v vrtcu letos še posebej razveselili, saj je Vrtiljak barv tudi njihov celoletni projekt. Ob bogati barvni ponudbi bo njihov otroški svet še bolj bogat, pisan in kreativen. Znano vam je, da sem sama velika umetnica, zato vem, da je packanje, raziskovanje in mešanje barv čisti užitek, kombinacija različnih odtenkov, materialov in likovnih tehnik pa prava umetnost.
Povabila sem otroke k učenju v naravi, ki je najboljša učiteljica in kjer bodo tudi mene še bolje spoznali. V gozd sem namreč natrosila mnogo zanimivosti in sprememb ter raznolikega naravnega materiala, kar bo pritegnilo njihovo pozornost in spodbujalo aktivnost, radovednost in ustvarjalnost. Pripravila sem tudi mirne in skrite kotičke, v katerih bodo lahko le opazovali, poslušali, se čudili in umirili. Ali pa skupaj z jesenskim listjem zaplesali v vetru. Sporočila sem jim, da sem na nekatera drevesa tudi letos obesila nekaj kostanja in vse prijazno povabila, da si ga naberejo polna naročja. V oktobru se bodo Najdihojčki namreč sladkali z njim na tradicionalni Kostanjadi; če bodo le našli dovolj kostanja, ki ga bom postopoma začela stresati na mehka gozdna tla.
S pesmijo, ki nas bo še nekaj časa povezovala, sem zaključila svojo predstavitev v vrtcu. Medtem, ko bodo otroci prepevali, ustvarjali, raziskovali in se učili, tudi sama ne bom sedela križem rok. Toliko listja na drevju moram še obarvati, ga nato otresti in posuti po ohlajeni in utrujeni zemlji… Kar prehitro bo minilo moje letošnje bivanje v vaši čudoviti deželi, a še se bom vrnila.
Ko bo Zemlja ponovno naredila svojo pot okoli Sonca, se spet vidimo.
Lepo vas pozdravljam.
Vida Žontar
