Če si vzamemo čas, za opazovanje igre otrok, lahko zaznamo, da otroci ves čas animirajo predmete. Pri potiskanju avtomobila na primer oponašajo brnenje motorja, pri igri z živalmi dodajajo zvoke oglašanja živali. V tematskih igralnih kotičkih se igrajo igre vlog (družina, kuhar, zdravnik, ..). Odrasli smo pri animaciji bolj zadržani, saj mislimo, da se oživlja le lutke v sklopu lutkovne predstave in da potrebujemo za »lutkarstvo« neko posebno znanje.
Za otrokov razvoj govora in jezika, domišljije in mišljenja je pomembno , da odrasli v igro z otroki čim pogosteje dodajamo lutko. To je lahko čisto enostavna spontana igra z lutko, vodenje pogovora z otrokom preko lutke ali pripovedovanje zgodb in vsebin ob lutki. Lutka je lahko katerikoli predmet, ki ga oživimo s premikanjem in prenašanjem govora. Ob tem je pomembno, da »lutkar« ob pogovoru z otrokom gleda lutko in ne otroka, saj daje s tem lutki še večjo veljavo in priznanje. Ko pa se z otrokom pogovarjamo kot mi sami, pogled zopet usmerimo na otroka, lutka pa tiho čaka ob strani. Prenašanje pogleda je še posebej pomembno, kadar v aktivnosti z lutko komentiramo tudi z osebnega stališča. Otrok bo gledal predmet, ki ga gleda odrasli. Ob tem utrjujemo tudi otrokovo pozornost in vzdrževanje očesnega kontakta. Ko otrok in odrasli skupaj gledata lutko, ki govori, pravimo, da vzpostavljata skupno deljeno pozornost, ki je pomembna tudi za kasnejše šolsko učenje.
In zakaj je lutka nekaj tako posebnega? Zato, ker ima lutka v otrokovih očeh neko posebno magično moč, saj zmore neverjetne reči in s tem dodobra razburka otroško domišljijo. Kot prvo, je predmet oz. igrača, ki lahko govori in se premika. Lahko se skrije, lahko leti, je nagajiva ali prijazna in polna novih idej. Spodbuja kognitivni, socialni in čustveni razvoj otrok. Odraslega in otroka poveže v skupni, po navadi popolnoma izmišljeni igri, v kateri otroci še posebej uživajo in se vsakič znova sprašujejo, ali je lutka prav zares resnična. Ko lutko oživimo, ta postane dramska oseba in zatorej resnična.
Ko lutkar ustvarja z lutko, preko nje izraža tudi svojo ustvarjalnost, čustveno in socialno inteligenco ter prenaša znanje in vrednote. Kadar lutko oživlja otrok, preko nje razvija spontano in kreativno izražanje, izboljša svoj govor in izgovarjavo, pridobiva občutek za vrednotenje lastne vrednosti, sprošča strahove, agresijo in dosega osebno zadovoljstvo ter sposobnost za reševanje konfliktov (Korošec, 2004). Otroci, ki so vključeni v ta kreativni proces, bodo v življenju znali misliti ustvarjalno, asociativno in domiselno.
Letošnja rdeča nit Modre skupine je lutka. To ni navadna lutka, saj v sebi nosi prav posebno sporočilo: ”Počnem lahko nenavadne stvari”. Še preden smo jo v igralnici spoznali, nam je popoldne, ko je vrtec zaprt, po sobi premikala igrače, razmetavala stole, umazala tla z barvo ipd. Nekajkrat nam je pustila pravi nered. V skupini smo zato naredili kamero iz kartona, da smo lahko začeli vohuniti za Trmico. Kamera je posnela vso dogajanje, zato smo lahko naslednji dan preko fotografij ugotavljali, kaj vse je počela in kje v igralnici se ves čas skriva. Ko so otroci razvozlali, da se Trmica skriva v eni izmed naših omar in nas na skrivaj opazuje, smo jo zjutraj povabili v naš jutranji krog, kjer se skupaj pogovarjamo. Trmica je bila zelo vesela naše družbe, le ideje je imela malce nenavadne. Ves čas je namreč nagovarjala otroke k trmarjenju in nagajivosti. Na uho jim je prišepetovala nagajive ideje, da naj porišejo prijateljevo risbo, skrijejo igrače, pustijo razmetano igralnico in ne upoštevajo pravil v skupini. Trmica je namreč ušla iz knjige o Zmajčku in Trmici (P. Mennen) in se naselila v naši igralnici.
Otroci Trmico z navdušenjem spremljajo v igro z lutko so se zelo vživeli. Kljub temu zrelo pristopajo k njenim idejam. Ves čas ji namreč razlagajo, da njene domislice niso prijazne in da imamo v vrtcu drugačna pravila. Cilj igre s Trmico je namreč ta, da jo najprej dobro spoznamo in potem naučimo primernega vedenja, saj bo le na takšen način lahko ostala z nami v skupini. Zaenkrat še nismo bili najbolj uspešni. Kljub našemu naporu, da jo v vrtcu naučimo lepšega vedenja, nam je po dolgi odsotnosti v vrtcu kar nekajkrat popolnoma razmetala sobo, premešala kotičke in popila naš najljubši sok. Ob ponovni vrnitvi v vrtec bomo nadaljevali z našim trudom, da Trmico prevzgojimo in naučimo manir, otroci pa bodo ob tej igri vlog še naprej razvijali svoje spretnosti in veščine, ki jim bodo prišle prav tudi v vsakdanjih življenjskih situacijah, zdaj in kasneje.
Luka Sterle