V vrtcu Taček smo zelo veseli, da se pred visokimi temperaturami lahko umaknemo v novo telovadnico. Ker pa je VIO (vzgojno izobraževalni objekt) v neposredni bližini travnikov in gozda, tudi to v teh vročih dneh pogosto izkoristimo. Bivanje v naravi namreč zelo blagodejno vpliva na otroke in na odrasle.
Pri spontani igri v naravi otroci ne razvijajo zgolj gibalnih sposobnosti pri premagovanju ovir in iskanju različnih poti pri tem, temveč gre za zelo intenzivno učenje na mnogih področjih.
Učijo se varnega rokovanja s palicami, primerjajo dolge-kratke palice, kako jih postaviti, da bodo lahko naredili »bunker«. Starejši otroci spodbujajo in opogumljajo mlajše pri hoji na vzpetino in prestopanju ovir. Dogovarjajo se o načrtih, materialih, urijo komunikacijske spretnosti in spontano razdelijo vlogo liderja, sodelujejo in širijo besedni zaklad. Pri iskanju gozdnih zakladov najdejo vsemogoče živali, ki jih s pomočjo povečevalnih posodic in stekel lahko opazujejo. Kar pa me vedno znova navdušuje pri otroški igri, pa je njihova domišljija in preskoki iz igre v igro. Točno v »tisti« luknji so videli smrček in pod korenino škrata, ki mu je potrebno narediti potko in stopnice. Že čez pet minut pa je ta isti prostor za policaje, ki lovijo lopove.
Seveda si vsi otroci ne poiščejo takoj zaposlitve. Nekateri povedo, da jim je dolgčas in ne vedo kaj naj delajo. Kot pravijo strokovnjaki s področja pedagogike, je to odličen čas za razmišljanje. Če damo otroku ravno to, čas in prostor za razmislek, običajno rodi sadove. Moja izkušnja je taka, da če večkrat zapored obiščemo isti kraj, otroci slej ko prej razvijejo svojo ustvarjalnost. Odrasli pa opazujemo, po potrebi dopolnjujemo njihovo igro s sredstvi (lopatke, vedra, povečevalna stekla, vrvi, …) in se čudimo.
Ko se utrujeni, umazani in zadovoljni vračamo v vrtec, se ponovno spomnim, zakaj je moj poklic tako lep.
Mojca Grošelj Radulovič
