Vsi smo nekoč bili majhni. Vsi smo se radi igrali. Vsakemu je bila kakšna igrača še posebej pri srcu. Imeli smo jih malo in so bile zato še bolj dragocene. Vsi smo se radi potepali in tekali, najraje v naravi in v gozdu. Radi smo plezali po drevesih. Ob večerih smo poslušali pravljice. In vsi smo se radi sladkali. V Tednu otroka, ki je letos potekal od 7. do 13. oktobra pod geslom »Otrok, nepopisan list«, smo v enoti Sonček skupaj z otroki raziskovali, kako in s čim so se igrali njihovi starši. Otroci so v vrtec prinesli igrače svojih staršev ali njihove fotografije. Ugotovili smo, da njihove najljubše igrače niso bile tako zelo drugačne od naših. Dojenčki, avtomobilčki, punčke, medvedki, knjige in igre in … kaseta? No, nekatere stvari pa so le bile drugačne.
Včasih so se otroci veliko časa igrali na prostem. V duhu igranja na prostem, smo imeli v tem tednu tudi jesenski kros. Preverili smo, kako hitro tečemo. V gozdnem kotičku smo plezali in se igrali povsem brez igrač. Tudi to je igra. Spoznali smo nekaj starejših iger na prostem, kot so ristanc, gumitvist, zemljo krast, in podobne, najmlajši pa so zaplesali svoj prvi letošnji »ringaraja«.
Vsi otroci v Sončku zelo radi poslušajo prebiranje pravljic, še raje pa si kakšno tudi ogledajo. A kaj ko v našem vrtcu ni televizije. Nič hudega. Vzgojiteljice smo jim ob spremljavi glasbe dramsko uprizorile tisto staro staro ljudsko zgodbo o hvaležnem medvedu. Za piko na i, da smo malo pocrkljali tudi naše želodčke v tem posebnem tednu, pa smo rezali, lupili in gnetli. Gnetli smo se tudi okrog kuhinjskih loncev in pečice. Najmlajši malčki so skuhali kompot, tisti malo starejši otroci so pripravili bučno juho, najstarejši pa spekli ocvirkovko.
In je bil teden otroka tak, kot bi moral biti vsak naš teden – poln smeha in igre – pa ne glede na to, ali smo majhni ali že veliki.
Petra Vrabec
