Pošteno smo že zakorakali v novo vrtčevsko leto. Za mnoge najmlajše to pomeni poseben mejnik – dan, ko so prvič prestopili vrtčevski prag in se podali v svet zunaj domačega zavetja. Prvi dnevi v septembru vedno prinašajo mešanico vznemirjenja, pričakovanja in tudi malce negotovosti, tako za otroke kot njihove starše.
Vsako jutranje slovo od staršev je na začetku težko. Naravno je, da se na drobnih obrazih utrne kakšna solza, ko se drobne ročice ločijo od mamic in očetov. A ta žalost je le kratkotrajna. Kar kmalu, ko se vrata igralnice zaprejo in vzgojiteljice ponudimo toplo naročje, solze zamenjata radovednost in veselje. Na otroške obraze se vrne nasmeh, ki napoveduje čas za nova raziskovanja.
Skozi skupno igro z vrstniki se stke nevidna, a močna vez, ki otroke uči sodelovanja, deljenja igrač in medsebojne empatije. Ko skupaj zgradijo najvišji stolp iz kock ali pa si razdelijo vloge v igralnem kotičku, strah pred neznanim dokončno izgine. Prav ti prvi prijatelji postanejo njihovi zavezniki pri vsakodnevnih dogodivščinah in opora, ko starši pomahajo v slovo.
Po vrtčevskih prostorih znova glasno odmeva otroški smeh, igralnice pa so preplavljene z neizmernim veseljem. Otroci skozi igro spoznavajo svet okoli sebe, prepevajo že znane pesmice in se z navdušenjem učijo novih melodij, ki jih nato ponosno prepevajo tudi doma. Živahno dogajanje se odraža tudi na vrtčevskih hodnikih; garderobe so spet zaživele v vseh barvah, saj jih krasijo čudovite risbe in unikatni izdelki, ki so nastali pod pridnimi prstki naših najmlajših.
Vrtec je prostor, kjer se stkejo nepozabni spomini in kjer vsak dan prinaša nekaj novega. Otroci se v njem počutijo varne, sprejete in ljubljene. V tem spodbudnem okolju se imajo preprosto lepo, neizmerno uživajo in z vsemi čutili raziskujejo svet. Z vsakim dnem, preživetim med vrstniki, pa se razvijajo – ne postajajo samo ustvarjalci z barvicami in glino v rokah, temveč tudi pravi mali raziskovalci in detektivi, ki z iskricami v očeh vsakodnevno odkrivajo skrivnosti življenja.
Manca Černi
