Ta dan smo v vrtcu obudili običaj, ki je po nekaterih slovenskih krajih živ še dandanes. Gregórjevo je praznik, povezan z zaljubljenci. Tega dne, 12. marca, se po ljudskem izročilu ptički ženijo. Omenjeni praznik pa ni le praznik zaljubljencev, ampak ima tudi drugačno vlogo. Na predvečer se spuščajo po reki ladjice, lahko s hišico, in s svečko. Dan se je namreč podaljšal in luči sveče ne potrebujemo več, zato jo »vržemo« v vodo.
Zbrali smo se v vrtcu, da smo skupaj z otroki in starši najprej pripravili plovila. Posegli smo po naravnih materialih, saj jih bo voda potočka seveda odnesla tja nekam daleč, morda proti morju, in ladjice bodo ostale v roki narave. Starši in otroci so se samo še prepustili ustvarjalnemu duhu in čudovite ladjice z jadri in svečkami so bile pripravljene, da zaplujejo. Otroci so jih skrbno prijeli in peš smo se odpravili proti malemu potočku, pravšnjemu za otroške igrarije. Ko smo prispeli, se je spuščal mrak. Prižgali smo samo še svečke in ladjice so zaplule. Res, da jih je bilo veliko, tako veliko, da jih je potoček komaj nosil s svojim tokom. A tako otroške kot odrasle roke so komaj čakale, da mu pomagajo. Vsi smo se sklanjali k vodi in ladjice potiskali, jih postavljali, prižigali spet svečke in … ladjice so plule. Nekateri otroci so jih ujeli in stisnili k sebi, ker potočku niso zaupali, drugi pa so jih pustili tam, se prepustili domišljiji in pripovedovali o njihovi poti. Kakorkoli, potok jih je odnesel proti reki in kljub temi se niso izgubile, saj so imele s seboj lučko.
V imenu kolektiva zapisala Tjaša Hauptman
