Veseli december je našo enoto spremenil v deželo škratov. Čarobne vasice s škrati so krasile garderobe in kotičke pred vsako igralnico. Škratki, majhni in malo večji, a vsi ljubki, so radovedno opazovali otroke, kaj počnejo. Igrali so se s svojimi prijatelji iz drugih skupin, si ogledali igrici strokovnih delavcev vrtca, šli so na zabavo s pokrito glavo, pekli so piškote in še mnogo drugega. A izvedeli smo, da se po vrtcu potika še en poseben škrat. Čisto pravi! Škrat Zlatko. Otroci so ga večkrat iskali v njegovem rovu. In ker ga ni bilo, so se v njegovem rovu vseeno zadržali. Tam so prepoznavali zelišča in njihov vonj, brali različne zgodbe, se naučili škratovsko pesem, uganjevali uganke in celo gledali risanke o škratih. O, kaj vse se je dogajalo! A nekega dne, je škrat Zlatko končno bil doma. Takrat si je vzel čas za vse otroke in jim pojasnil, zakaj ga ni bilo. Ja, seveda. K Dedku Mrazu je moral po darila. Otroci so zadovoljni in presenečeni sprejeli darilo in škratku Zlatku pokazati še svojo igralnico. Med tem so potekali takšni in podobni dvogovori med otrokom in Zlatkom. “Škrat Zlatko, a imaš ti vedno takšne hlače?” “Ja seveda, razen zvečer, ko si oblečem tako škratovsko pižamo.” “Pri tebi v rovu je pa toplo!” “Ja, seveda, saj sem vam ogenj zakuril.”
Naša želja, da pričaramo otrokom nekaj čarobnega, se nam je uresničila. Otroci so podoživeli škrata v celoti. To so nam potrdili njihovi pogledi in reakcije , ki smo jih videli na njihovih obrazih. Vsi strokovni delavci smo veseli , da smo deležni tega. In ni lepšega, kot videti otroka srečnega in zadovoljnega.
Mateja Premk, vodja enote Medvedek
