V vrtcu smo že krepko zakorakali v september, ko nas je v garderobi presenetil nered. Pa smo vzgojiteljice pomislile na tisto, saj veste: »Vse je bilo v najlepšem redu, le otroci so bili neredni …« A otroci so trdili, da niso nametali vej in kostanja. Zagotovo so bili škratki – tisti hišni, ki tudi doma otrokom razmetavajo igrače. Med iskanjem storilca smo jo zagledali skozi okno – gospo, oblečeno v zelen plašč, glava pokrita s klobukom, v eni roki dežnik, v drugi polna košara. Hitro smo stekli na igrišče, kjer nas je pozdravila – nihče drug kot Teta Jesen. Neverjetno srečo smo imeli, da je ravno v okoliških gozdovih pričela z barvanjem listkov, trosenjem megle in zbujanjem zaspanih kostanjev.
Otrokom je prebrala zgodbo o ježku, ki je iskal prijatelja in jih pogostila z jesenskimi dobrotami. V njeni košari so se znašla jabolka, hruške, grozdje, fige in korenje. Preden se je poslovila je zapela še pesmico Jesenski raj in otroke prosila za pomoč pri barvanju listkov. Mi pa smo obljubili, da bomo njo in njene stopinje iskali vedno, ko bomo zunaj.
Veseli, da smo jo srečali, smo se od Tete Jeseni poslovili in jo prosili, naj nas bogato obdari in se še kdaj oglasi. Hvala gospe Mileni Bratkovič, ki je Teto Jesen prijazno usmerila do vrtca.
Polona Žagar Rupar
