September pomeni nov začetek, za vse tiste, ki so vezani na šolo in vrtec. In ja, po poletju, vročem soncu, počitnicah in dopustih, se je začelo novo šolsko leto.
Otroci so se vrnili v nove oddelke, nekateri pa začeli povsem od začetka, prvič. V vrtcu Medvedek se je nabralo najmlajših novincev za dve skupini. Skupaj z njimi v vrtec vstopajo tudi starši, polni vprašanj, pričakovanj, strahu, vznemirjenja. Otroci ne. Oni prvič pridejo brezskrbno. Zdi se jim zanimivo, vse je novo, veliko igrač, mama je v bližini, počutijo se varne.
Kmalu pa se položaj nekoliko spremeni. Podaljšuje se čas samostojnega bivanja v vrtcu, brez mame. Na dan pridejo nova čustva. Na otrokovi strani se pojavi vznemirjenje, jeza, na strani staršev dvom, zaskrbljenost. In prav veščine vzgojiteljice pripomorejo, da je takih trenutkov čim manj.
V času uvajanja se vzgojiteljice poleg, čistilke, negovalke, animatorke spremenimo tudi v prave psihologinje. Ubadamo se z razpoloženjem in čustvi otroka, staršev in hkrati uravnavamo tudi naša čustva. Tudi nam je težko, ko otrok joka, a se hkrati zavedamo, da s tem izraža svoja čustva ter potrebuje čas in spoznanje, da smo tam zaradi njega in njemu v pomoč. Iz celotne skupine otrok (14 jih je) moramo razbrati, kdo najbolj in kakšno pozornost potrebuje v določenem trenutku. Celoten proces uvajanja je zagotovo naporen za vse udeležene. S tem ne mislimo le fizičnega napora, ki ga je v prvih dneh veliko, a ga opravimo vestno in z veseljem. Odgovorne smo tudi za čim boljše počutje vseh vpletenih. Ker se otroci in starši razlikujejo svojimi potrebami in pričakovanji, tudi mi tekom uvajanja preizkušamo različne strategije in se vsako leto naučimo nekaj novega. Če bi izpostavili zlato pravilo uvajanja bi to bilo: iskrena obojestranska komunikacija, ljubeče srce in zaupanje staršev. Letos nam je že uspelo!
Vzgojiteljici Dunja G. Simončič in Aleksandra P. Hočevar
