Po poletju sledi jesen, za vsakega drugačna, a vendar tudi neponovljiva izkušnja, polna občutkov in spominov, ki jo doživi vsak, ko prvič prestopi prag vrtca, šole ali službe.
Mnogi starši so bili prvega septembra vznemirjeni, z mnogimi vprašanji, ko so svojega otroka prvič pospremili v vrtec. V vrtcu imamo izkušnje, da se večkrat starši bolj »bojijo« vrtca, kot pa otroci. Otroci večinoma z veseljem prihajajo v vrtec. Srečajo se z novimi igračami, novimi prijatelji, nova je tudi igralnica in okolje vrtca. A nasmejani obrazi vzgojiteljic in vzgojiteljev spodbudijo otroke, da pozabijo na strah. V času uvajalnega obdobja v vrtcu vzgojiteljica ali vzgojitelj otrokom nudita varnost, hkrati pa opogumljata tudi starše. Lepo je slišati prijazno, pozitivno in spodbudno besedo vzgojitelja, ki spremlja otroka v času, ko starša ni zraven. Seveda je na začetku težko, a po začetnem jutranjem joku se kmalu vse umiri in po hodniku se slišijo razposajeni glasovi otrok, ki se igrajo, pojejo, smejejo. Garderobe so kmalu polne risb, slik in izdelkov otrok. Kmalu otrok pripoveduje, kako lepo je bilo, kaj vse je počel. Takrat starši ugotovijo, da otrok ne samo, da v vrtcu uživa, ampak se tudi uči in razvija na različnih področjih. Predvsem pa se počuti varno, sprejeto in zadovoljno. To pa je največ, kar lahko starša pomiri in ga vsak dan brez skrbno v vrtcu za nekaj časa pusti.
In konec septembra skupaj s starši ugotavljamo, da vrtec le ni takšen bau, bau. Je le hiša polna otrok, ki se igrajo, pojejo, raziskujejo in se vsak po svoje učijo in razvijajo. Vse to, ob spodbudi prijaznih vzgojiteljic in vzgojiteljev, ki vsak dan poskrbimo, da otroku čas v vrtcu hitreje mine.
Manca Černi, dipl. vzgojiteljica
