Neprecenljivo. Z eno besedo tako opišem moje delo z najmlajšimi.
Minila sta skoraj dva meseca odkar so prag vrtca prvič prestopili najmlajši otroci in že so vidni prvi napredki. Obiskovalec, ki bi na hitro vrgel pogled v igralnice najmlajših bi ugotovil, da se otroci »le igrajo«. Pa je res tako?
Pri prihodu v vrtec otroci prepoznajo svoj simbol v garderobi. Na vratih ločiti se od staršev brez joka je znak, da se otrok v vrtcu dobro počuti in da je razvil občutek varnosti in zaupanja.
Osvojili so igralnico in kotičke z igračami. Sodelujejo, razvrščajo igrače, poznajo otroke v svoji skupini, nekatere tudi iz sosednjih igralnic. Primejo žlico in se samostojno hranijo, pijejo iz lončka, sezujejo copate, prepoznajo čevlje. S pomočjo odraslega naredijo krog in zaplešejo, krajši čas sledijo navodilom in ponavljajo gibalne vzorce. Raziskujejo meje igrišča, se vzpenjajo po stopnicah in spuščajo po toboganu, hodijo po travi in ko padejo, sami vstanejo.
Za te aktivnosti na poti učenja samostojnosti, imamo odrasli zelo veliko vlogo. Pa ne s tem, da jim ukrademo izkušnje in vse naredimo namesto njih. Odrasli moramo otrokom dati sredstva in veliko časa za manipulacije, preskušanje, napake, skratka za učenje. Otroke pri tem opazujmo in mu dajemo vedeti, da smo tam, če nas bodo potrebovali. Seveda naj za pomoč otrok prosi sam in mu je ne ponujamo in vsiljujemo. Ko otroku po več poskusih nekaj končno uspe, npr. sleči hlače, je ponos v njegovem pogledu neprecenljiv. Trud in uspeh odrasli opazimo, ga pohvalimo, otrok pa ga bo ponavljal še z večjim veseljem in postajal še spretnejši.
Ravno te iskrice v očeh me vedno znova spomnijo, zakaj je moj poklic in delo z najmlajšimi tako lepo.
Mojca Grošelj Radulovič
