Veseli december je na\u0161o enoto spremenil v de\u017eelo \u0161kratov. \u010carobne vasice s \u0161krati so krasile garderobe in koti\u010dke pred vsako igralnico. \u0160kratki, majhni in malo ve\u010dji,\u00a0 a vsi ljubki, so radovedno opazovali otroke, kaj po\u010dnejo. Igrali so se s svojimi prijatelji iz drugih skupin, si ogledali igrici strokovnih delavcev vrtca, \u0161li so na zabavo s pokrito glavo, pekli so pi\u0161kote in \u0161e mnogo drugega. A izvedeli smo, da se po vrtcu potika\u00a0 \u0161e en poseben \u0161krat. \u010cisto pravi! \u0160krat Zlatko. Otroci so ga ve\u010dkrat iskali v njegovem rovu. In ker ga ni bilo, so se v njegovem rovu vseeno zadr\u017eali. Tam so prepoznavali zeli\u0161\u010da in njihov vonj, brali razli\u010dne zgodbe, se nau\u010dili \u0161kratovsko pesem, uganjevali uganke in celo gledali risanke o \u0161kratih. O, kaj vse se je dogajalo! A nekega dne, je \u0161krat Zlatko kon\u010dno bil doma. Takrat si je vzel \u010das za vse otroke in jim pojasnil, zakaj ga ni bilo. Ja, seveda. K Dedku Mrazu je moral po darila. Otroci so zadovoljni in presene\u010deni sprejeli darilo in \u0161kratku Zlatku pokazati \u0161e svojo igralnico. Med tem so potekali tak\u0161ni in podobni dvogovori med otrokom in Zlatkom. “\u0160krat Zlatko, a ima\u0161 ti vedno tak\u0161ne hla\u010de?” “Ja seveda, razen zve\u010der, ko si oble\u010dem tako \u0161kratovsko pi\u017eamo.” “Pri tebi v rovu je pa toplo!” “Ja, seveda, saj sem vam ogenj zakuril.”<\/p>\n
Na\u0161a \u017eelja, da pri\u010daramo otrokom nekaj \u010darobnega, se nam je uresni\u010dila. Otroci so podo\u017eiveli \u0161krata v celoti. To so nam potrdili njihovi pogledi in reakcije , ki smo jih videli na njihovih obrazih. Vsi strokovni delavci smo\u00a0 veseli , da smo dele\u017eni tega. In ni lep\u0161ega, kot videti otroka sre\u010dnega in zadovoljnega.<\/p>\n
Mateja Premk, vodja enote Medvedek<\/p>\n